Telefon: +386 (0)40 365 285  |   E-pošta: irena@romih.si  |   Lokacija salona: Cesta Ste Marie aux Mines 36, Tržič

Kaj me je pripeljalo do refleksoterapevtke?

Ko sem bila na porodniškem dopustu, je oče potožil, da ga zelo pečejo blazinice na stopalu in da komaj hodi. Sem si mislila: »Zakaj pa ne, saj imam čas.« In sem ga vsakodnevno masirala 5-10 minut, nič posebnega. Čez kak mesec mi oče pove, da je bolečina izginila.

Stvar me je začela zanimati, predvsem zato, ker sem točno vedela, kako refleksoterapija zgleda in kakšni so njeni pozitivni učinki.

Ko sem se odločila, da si bom refleksno consko masažo stopal ogledala pobližje, se je vse zložilo v pravo sliko.

Izobraževanja s temi tečaji niso zaključena. Zanimivo je, da se mi po vsakem tečaju odpre mnogo drugih, zanimivih vprašanj, na katera bi rada dobila odgovore – in jih tudi bom.

Kako se je začelo?

Po dolgem prigovarjanju svojih najdražjih, sem se leta 2007 le odločila za prvi obisk refleksoterapevtke. Masažo stopal sem si predstavljala kot nekaj rahlega božanja. Tistih 45 minut me je bolelo za znoret. Terapevtka se je čudila, saj se me je komaj dotaknila,  pa sem že skakala po mizi, kot bi me zbadala z bucikami, masirala z nohti in v določenih trenutkih, rezala z nožem. Po njenih besedah, sem bila »totalno razštelana«. In sem tudi dejansko bila. Nepopisno me je bolela glava vendar so vse preiskave pokazale, da je z mojo glavo vse v redu in da naj me ne bi bolela. Imela sem težave s prebavo, bolela so me kolena, nenehno sem bila nekaj prehlajena in bolehna, skratka… tudi dejansko sem bila »razštelana«.

Že na prvi terapiji me je gospa vprašala, koliko vode spijem, na dan. Odgovor je bil: »Malo ali raje nič«. Eno leto sem potrebovala, da sem se navadila na okus vode (pa pravijo, da voda nima okusa!), in da mi ob pitju le-te ni zategovalo požiralnika. Ko sem opravila tistih nekaj zaporednih terapij, sem se odločila, da si bom refleksno masažo stopal »privoščila« enkrat mesečno. To je bila moja zmagovalna kombinacija: mesečna terapija in pitje vode. Glavoboli so ponehali, prebava se je uredila, imunski sistem se je popravil. Če sem kak mesec slučajno »pozabila« piti vodo (za svojo pozabljivost, ki se ji pravzaprav reče zanikrnost, sem imela na zalogi vedno cel kup prav prepričljivih izgovorov), me je terapevtka takoj »pogruntala,« saj me je tisti mesec ponovno bolela glava, ledvica, šepala je tudi prebava (tako na podplatih, kot tudi fizično).

Ko so minile prve zadrege z zdravjem, mi je masaža stopal postala mesečna sprostitev, ki sem jo komaj čakala: da sem se ulegla na mizo in se prepustila masiranju podplatov! Terapija je začela delovati tudi na psihičnem nivoju – izrazito antistresno. Zato sem jo do zanositve, leta 2011 obiskovala redno, vsak mesec in nadaljevala takoj po porodu, vse do danes.  Refleksno consko masažo bom vsekakor obiskovala tudi v prihodnje, da se mi slučajno ne bi pripetila zgodba »kovačeve kobile«.

Irena Romih.

Zapri meni